Izbira materiala platišča kot osrednjega sestavnega dela vozila neposredno vpliva na njegovo zmogljivost, varnost in življenjsko dobo. Na podlagi industrijskih aplikacij in tehnološkega razvoja lahko materiale za kolesa razvrstimo v pet glavnih vrst, od katerih ima vsaka edinstvene fizikalne in kemijske lastnosti ter ustrezne scenarije.
Kolesa iz ogljikovega jekla
Ogljikovo jeklo je glavni material za tradicionalno proizvodnjo koles, sestavljeno predvsem iz železa, ogljika ter majhnih količin silicija in mangana. Njegove prednosti vključujejo nizko ceno, visoko plastičnost in preprosto obdelavo v kompleksne oblike z žigosanjem ali litjem. Kolesa iz ogljikovega jekla nudijo dobro odpornost na udarce, zaradi česar so primerna za aplikacije, ki prevažajo težka bremena, kot so tovornjaki in inženirska vozila za prevoz na srednje- in dolge-razdalje ali scenarije težke-obremenitve.
Tehnični princip: Trdota in žilavost ogljikovega jekla se prilagajata z nadzorom vsebnosti ogljika in procesov toplotne obdelave.
Značilnosti delovanja: visoka trdnost, vendar slaba odpornost proti koroziji, ki zahteva prevleko ali galvanizacijo za preprečevanje rjavenja.
Scenariji uporabe: Uporablja se predvsem v vozilih z nizko-hitrostjo ali vozilih na fiksnih-poteh, kot so težki-avtobusi in traktorji. Zaradi standardizirane tehnologije obdelave so stroški nižji od drugih materialov.
Kolesa iz nerjavečega jekla
Nerjavno jeklo je narejeno predvsem iz železa z dodanimi elementi, kot sta krom in nikelj. Z legiranjem se oblikuje gost oksidni film, ki zagotavlja odpornost proti koroziji. Tipični primeri so nerjavno jeklo 304 in 316L. Prvi je primeren za splošna okolja, medtem ko se drugi bolje obnese v morski vodi ali zelo onesnaženem okolju.
Tehnični princip: Krom reagira s kisikom in tvori kromov trioksid (Cr2O3), ki ustvari samo{2}}pasivno plast. Njegova odpornost na kisline in alkalije je boljša od ogljikovega jekla.
Značilnosti delovanja: visoka odpornost proti obrabi in močna odpornost proti koroziji, vendar višji stroški in težja obdelava.
Scenariji uporabe: Uporablja se predvsem v vozilih za prevoz hrane, tovornjakih hladilnikih, vozilih na obalnih območjih ali pestah koles osebnih vozil, kjer je pomembna estetika.
Aluminijasta platišča
Aluminijeve zlitine uporabljajo aluminij kot osnovni material z dodanimi elementi, kot sta magnezij in silicij, za izboljšanje trdnosti. Glede na stopnjo legiranja jih lahko razdelimo na ADC12 (za tlačno litje) in 6061-T6 (za kovanje).
Tehnični princip: Legirni elementi izboljšajo mehanske lastnosti z utrjevanjem v trdni raztopini in obdelavo s staranjem. Postopki kovanja lahko dodatno izboljšajo zrnato strukturo. Značilnosti delovanja: z gostoto, ki je le 1/3 gostote jekla, se ponaša z odličnim odvajanjem toplote, učinkovito znižuje temperaturo zavornega sistema in upočasnjuje bledenje zavor.
Scenariji uporabe: Široko uporabljen v ne{0}}pogonskih kolesih osebnih avtomobilov in gospodarskih vozil, še posebej primeren za mestna dostavna vozila s pogostimi cikli zagona-zaustavitve, kar zmanjša porabo goriva in hkrati izboljša vodljivost.
Kolesa iz magnezijeve zlitine
Magnezijeva zlitina je trenutno najlažji kovinski konstrukcijski material z gostoto le 2/3 gostote aluminijeve zlitine. Njegove glavne sestavine so magnezij, aluminij in cink.
Tehnični princip: Heksagonalna kristalna struktura magnezija mu daje odlične lastnosti dušenja, absorbira energijo vibracij.
Značilnosti delovanja: Močno blaženje udarcev in visoka specifična trdnost, vendar nezadostna odpornost na visoke-temperature; nagnjeni k lezenju v okoljih z dolgotrajno-visoko{2}}temperaturo.
Scenariji uporabe: uporablja se v dirkalnih avtomobilih, visoko{0}}zmogljivih športnih avtomobilih in na drugih področjih z izjemno visokimi zahtevami glede lahke teže; manj pogosto v civilnih aplikacijah zaradi stroškovnih omejitev.
